Talent

Hodnik je bil močno osvetljen in sva težje videla kod stopava. Jan je ves čas zaščitnoško stal pred mano. Čeprav sem se zavedala smrtne nevarnosti, sem bila presrečna. Jan, oh Jan. Kar naenkrat pa me je sunkovita bolečina spravila na tla. Nisem zakičala, da ne bi Jana spravlila v nevarnost. Zvijala sem se v hudih bolečinah, ki še dolgo niso ponehale. Začutila sem toplo roko, ki mi je pomagala vstati. Bil je Jan in bil je popolnoma miren, pravzaprav srečen. Ko se zbudim iz omotice ga bom zadavila. Med potjo sem omedlela, naslednje jutro pa sem se zbudila nekje sredi gozda. Ob Janu. Bil je topel in prijetno je dišal, njegove popolne rdeče lase je mršila rahla jutranja sapica. Stisnila sem se k njemu v upanju, da me ne bo odrinil in me tudi ni. Poljubil me je na čelo in me če tesneje privil k sebi. Bila se rahlo pretresena, kajti včerajšna bolečina ni imela smisla. Vprašala sem Jana zakaj mi včeraj ni pomagal, vendar se je le smejal. Šele ko se je nehal smejati mi je podal ogledalo. Ogledalo???!!!! Le kaj naj z tem? Nekaj časa sem si ogledovala ogledalo, nato pa mi je žarnica v glavi zasvetila. Nekaj na meni se je spremenilo. Pogledala sem se v ogledalu in nato opazila. Bilo je čudovito,a vendar hkrati čudno. Moje oči so bile drugačne. A ne le drugačne kot prej, drugačne kakor sem jih kdajkoli videla. Eno moje oko je bilo rumeno in drugo zeleno. Imela sem talent! Jan je ves čas vedel kaj se dogaja. Zato mi ni pomagal, želel je, da imam talent. No... v tem primeru ga pa ne bom zadavila. Sploh pa, koliko škode bi pa naredila? Saj je vendar nesmrten. Medlo me je le to, da imam fizično in psihično moč. To se vendar če nikoli v zgodovini ni zgodilo! Uau... imam popolnega fanta, imam talent, le še starše moram dobiti nazaj. No, to zna biti rahlo zoprno, kati oči bo po moje Janu odtrgal glavo, ampak saj se bom ža znašla. Naslednji dan okoli osmih zjutraj sva se odpravila proti mojemu domu. To bo še veselo!