Smrt in ljubezen nista nikoli bila popoln par!

Zbudila sem se doma. Vstala sem, soba se je hudo zavrtela. Naslonila sem se na bližnjo polico ter nadaljevala pot. Na pisalni mizi sem opazila listek, bil je elegantno prepognjen, na njem je kraljevalo moje ime z črkami, kot bi jih napisali angeli. Bila sem v šoku, ko sem prebrala ime pošiljatelja. Jan. Soba se je zopet zavrtela, tokrat drugače, prijetno, počasi. Sporočal mi je naj pridem v klet, krasno. Hitro kot sem le mogla, sem stekla po stopnicah navzdol. Ko sem zaprla vrata kleti sem na svojem vratu začutila hladen, sladek dih. Bil je tam. Prižgala sem luč in si ga ogledala. Zgledal je božansko! Njegovi temno rdeči lasje so bili rahlo razmršani, bil je oblečen v temne kavbojke in super črn puli. Umrla bom, sem si mislila. Jan je pristopil k meni in me pogledal. Gledal me je zelo dolgo, globoko. Pomislila sem že, da najverjetneje zgledam bedasto, vendar ne. Začel se mi je vedno bolj približevati. Kmalu je bil odaljen le še nekaj centimetrov. Nežno mi je pobožal obraz, zmrazilo me je, začutila sem mravljince na rokah, čutila sem kako sta mi odpovedali nogi. Z obrazom se mi je počasi približeval, nato me je poljubil. Bilo je neverjetno! Vendar... ta občutek sem že doživela, iz sanj. Zaslišala sva šepetanje. Že sem mu želela šepniti naj se skrije, a ga že ni bilo več. Zaslišala sem očetov klic, tokrat sem sem se odzvala. Ko sem prišla v kuhinjo, sem na mizi opazila darila. Bilo jih je ogromno! Očka se je spet začel oprivavičevati in seveda sem mu spet oprostila. Vendar darila niso bila zaradi nesreče. Bila so za moj rojstni dan! Na velikanski torti sem opazila številko 299. 299!? Umrla bom!  Ojoj... pa ravno ko je moje življenje dobilo pomen! Nočem zapustiti Jana! Nočem umreti! Ah... saj bo. Se bo že nekako uredilo. Le mirna moram ostati. Začela sem se veseliti in poskušala sem pozabiti, da imam le še eno leto življenja pred mano. Ko sem odšla v mojo sobo sem zagrnila zavese, tako da se je iz kleti v mojo sobo lahko pretihotapil Jan. Bilo je nebeško! Bili so poljubi, besede, vse to dokler nisem zaspala. Spala sem le pol ure. Ko sem se zbudila, je bil ob meni, gledal je v strop in videti je bilo, da o nečem premišljuje. Opazil je, da sem se zbudila in me pozdravil. Nasmehnila sem se mu, vrnil mi je nasmeh. Zaslišala sem korake. Bili so očetovi. Vprašal me je, če želim še malo torte in zakaj ždim v temi. Torto sem odklonila, za temo pa izgovorila, da sem ravno malce dremala. Voščil mi je veselo dremanje ter odšel. Jan se je prikradel iz teme in se ulegel poleg mene. Spet me je premagal spanec. Ko sem se ponovno prebudila, ga tokrat ni bilo več. Pogledala sem skozi okno in opazila, da dežuje.
Odšel je, a vedela sem, da se bo vrnil. Čutila sem.