Ko sem prispela domov, se mi je okoli vratu vrgla objokana mama. Zraven nje sem opazila jeznega očka in zateženega bratca. Očka se je začel dreti name zakaj sem ušla, mama je jokala in bratec je težil. To se je ponaljalo v nedogled. Ko se je očka končno umiril, sem smela oditi v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo ter zajokala. Prasec! Ni mi mar,če me je prevaral, ni mi mar, če me je zapustil, ampak da se spravi na dekle! To je pa že preveč! Ko ga nadem mu bom odtrgala glavo! Ah... umiriti se moram. Šele prišla sem, moram se naspati. Nekajkrat sem poskušala neuspešno zaspati, na koncu pa mi je le uspelo. Spala sem le dve uri, več nisem mogla. Ko sem se zbudila, sem se ozrla po sobi. Bilo je hladno- pozabila sem zapreti okno-, bele stene so bile skrbno poslikane z kitajskimi znaki, ki so pomenili moč, srečo, življenje... ljubezen. Še nekaj časa sem opazovala znak ljubezni in vstala. Vzela sem knjigo in jo začela brati. Ta knjiga je bila ena mojih najljubših. Deklica z vžigalicami. Kmalu za tem je moj očka prišel na pogovor. Vprašal me je, če sem nesrečna... če je kaj narobe. Zlagala sem se mu, da je vse v najlepšem redu. Dvignil je obrv in odšel iz sobe. Želela sem zakričati, vendar nisem mogla, moje grlo je bilo suho. Zaslišala sem praskanje pod okensko polico. Odpravila sem se preverit kaj je. Odprla sem okno in zagledala Jana. Srce mi je začelo biti hitreje, obraz mi je zalila rdečica. Okno sem zaprla in se sesedla na posteljo. V mislih sem kar videla njegov presenečen izraz. Ni minilo deset sekund in že je odprl okno.Stal je na sredini moje sobe.Gledal me je dolgo, zaljubljeno. Jaz pa sem mu vrečala mrk pogled poln sovražtva, a tudi kančka neskončne ljubezni. Približal se mi je in iztegnil roko, da bi me pobožal po obrazu. Izmaknila sem se mu, naj vem da mislim resno! Pogledala sem ga, sedaj mi je bilo žal. Vprašal me je ali je kaj narobe. Izbruhnila sem: '' Kaj je narobe?! Kaj je narobe?!! Oh, saj res! To da si morilec, prevarant in lomilec obljube je narobe! Le kaj si mislil?!'' planila sem v jok. Pobožal me je, da bi me potolažil, vendar je ostal tiho. Zališala sem hitre korake, mamine korake. Šele tedaj sem se zavedala, kako glasno sem upila. Mama je panična planila v mojo sobo in me začela tolažiti. Jan jo je že med tem popihal v mojo omaro. Povedala sem, da ni nič, da vadim za šolsko predstavo. Sumičavo me je pogledala, vendar rekla le, naj vadim tiše. Rekla sem prav in že je ni bilo več. Jan je počasi zlezel iz omare in me že spet začel božati. Sita sem bila tega. Vstala sem, mu eno primazala ter mu dala vedeti, naj se pobere, ker danes nisem pri voji za to. Presenečen je odšel, se pogladil po licu in me poljubil. Bil je kratek poljub, hiter, a prelep. Odprl je okno in se poslovil. Zaprla sem okno in se vrgla na posteljo. Začela sem tuliti v blazino. Ko sem se umirila sem se lotila učenja. Beda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar