Ko je dihanje le še spomin...

Današnji dan je bil prava katastrofa. Z svojo novo družino sem se SPET preselila. Pravzaprav sem v tej šoli že bila, tega je že vsaj 50 let. Nič se ni spremenila. Iste dolgočasne in preperele zavese, obrabljeni stoli, umazane mize ter za to šolo značilni zoprni ravnatelj. Vse učilnice sem že poznala, vseeno pa sem se rajši pretvarjala, da nimam pojma. Ko sem se odpravljala v svojo prvo učilnico, sem opazovala vse te neznane obraze, ki so me opazovali. Gledali so me, kot da bi bila iz drugega planeta. Ko sem končno prispela do zgodovine, se je ura že začela. Vstopila sem. Vame se je zazrlo 24 parov oči. Svoje vranje črne lase sem vrgla čez obraz ter hitro zamrmrala opravičilo. Seveda je učiteljica zahtevala, da se razredu predstavim. Tiho sem povedala svoje ime in se odplazila do svojega mesta. Ura zgodovine se je vlekla v nedogled. Vsi so me ignorirali, vključno z učiteljico. Takoj, ko je zazvonil šolski zvonec ter oznanil konec ure, so se vsi pognali ven, kot da jim gre za življenje. Minili sta dve sekundi in razred je bil prazen. Mirno sem odšla iz razreda in se odpravila v učilnico matematike, ki je bila čisto na drugem koncu hodnika. Ko sem prispela, me je razred zasul z vprašanji! Na vsa vprašanja sem hitro odgovorila in se pognala k svojemu sedežu. Zunaj je sijalo sonce. Mnogi ljudje imajo popolnoma napačno predstavo o vampirjih. Nismo zlobni, no... Nekateri so, vendar mnogi niso. Sonca se nam ni potrebno izogibati, pravzaprav imamo sonce izredno radi. Legende, da se spremenimo v prah, če se nas sončna svetloba dotakne, niso resnična. Izhajajo iz tega, da v NAS ni svetlobe, zato je nismo 'vredni'. Smešno, če mene kaj vprašaš. Celotno uro matematike sem tako rečeno 'prespala'. Čas je bil za malico. Celotna šola se je pognala v jedilnico. Le jaz in še nekaj deklet smo ostale zunaj. Prebirala sem učbenik za biologijo, ki sem ga že stokrat prebrala. Iz smeri kjer so stala dekleta, sem začutila neprijeten vonj po tobaku. Bilo je moteče, vendar se nisem dala zmotiti. Saj umreti ne morem, le kako mi potem lahko škoduje? Preživela sem še zadnjih pet ur, nato pa sem se odpravila na avtobus. Na avtobusu je bilo prijetno. Vsake toliko časa je avtobus poskočil zaradi udrtin, drugače pa se ni nihče posebno menil zame, kar mi je ugajalo. Končno smo prispeli do moje postaje, izstopila sem in se zazrla po prazni avtobusni postaji. Bilo je mirno. Pot do doma ni bila dolga, srečala sem precej ljudi, zato nisem smela začeti teči. Ob prihodu domov je bila hiša prazna, prisluhnila sem prijetni tišini. Ko sem se končno zbrala, sem se lotila naloge in vse rešila v manj kot petih minutah, saj sem naloge že velikokrat rešila. Sama sem bila približno uro in pol, kmalu se je moja družina vrnila. Moj mlajši brat Tim (tudi on je vampir, star je 9 let) je seveda, zagnal svoj običajni hrupni pozdrav. Čas je bil za strateški umik. Pobegnila sem v svojo sobo ter glavo zakopala v blazino. Razmišljala sem v vseh vrstah vampirjev, ki jih poznam. Poznam: -Strigoje, -Moroje, -Dampirje ter -Kanvirje (to smo mi). Kmalu mi je postalo dolgčas, začela sem brati... moj dan se je tako končal, kmalu me je odneslo v svet sanj.