Prepovedana ljubezen

Odkar smo prišli domov še nisem prenehala misliti na Jana. Ne morem pozabiti njegove kože, bele kot marmor, njegovih temno rdečih oči, ki so le za odtenek svetlejše od njegovih las... nikakor pa ne morem pozabiti njegovega angelskega obraza.
Grrr... le kaj je z mano?! Samo zato, ker je nebeško lep STRIGOJ priplesal v to mesto, sem vsa blažena? To se mora končati!
Iz zasanjanosti me je prebudil hišni zvonec. Stekla sem po stopnicah navzdol in urno odprla vrata. Pred vrati je, kot bog, stal Jan. Pozdravil me je, vendar mu nisem odgovorila, vonj njegovega diha me je hipnotiziral. Vprašal me je kje so moji starši, šele takrat sem se prebudila. Odgovorila sem mu, da so v dnevni sobi in ga tja odpeljala. Hodil je tesno ob meni, čutila sem vonj njegove usnjene jakne, poslušala njegove elegantne korake... Bilo je sanjsko! Ko sva zagledala moje starše, se mi je zahvalil. Pokimala sem in hitro stekla v mojo sobo. Zaloputnila sem vrata ter se sesedla. Dve dolgi minuti sem z mislimi preletela kaj se je sploh zgodilo. Nisem mogla verjeti, moj bog je v naši dnevni sobi! Zaslišala sem očetov klic, vendar se nisem odzvala, bila sem odrezana od sveta. Kar naenkrat me je močan sunek pribil na drugo stran sobe. Bil je moj oče, ki je z vso silo panično odprl vrata na katera sem se naslanjala jaz. Začutila sem ščemečo ramo ter očkov dih na mojem licu, nato je bilo vse temno.
Zbudila sem se v bolnišnici, sonce je bilo že za obzorjem, zato je ob moji postelji, poleg moje skrbne družine stal tudi Kristjanov klan. Vključno z Janom!? Presneto! Kar nerodno mi je bilo, vendar me Jan ni gledal pomiljujoče, gledal je zaskrbljeno. Poskušala sem odmisliti bolečino, osredotočila sem se na podobo čiste lepote, ki je stala pred mano. Kar naenkrat me je očka pobožal. Nisem poslušala besed, ki jih je izrekel, slišala sem le posamezni: ''oprosti'', ''skrbelo'',''nič''... rekla sem le, da je že v redu in da razumem.
Potem so se vsi odpravili na lov. Vsi, razen Jana. Jan je položil glavo na moje stegno ter me opazoval. Tako sva drug v drugega nemo strmela, dokler se vsi niso vrnili iz lova. Med opazovanjem njegovega obraza,  vdihavanjem njegove sape, sem razmišljala, v kolikšnih škripcih smo.
Ne bi se smeli družiti z Strigoji. Še posebej pa se ne bi smeli zaljubiti v Strigoje. Torej, če me že ne bodo ubili zaradi talenta, me bodo pa zaradi tega. Pa kaj potem! Ni me zanimalo. Želela sem ga le opazovati tja do sodnega dne. Zmanjkalo me je zelo kmalu. Medtem, ko sem spala, sem sanjala (in to se ne zgodi pogosto!), sanjala sem o poljubu. Pravzaprav le o občutkih ob njem. Bilo je prelepo. Želela sem si, da traja večno! Vendar ni.