Ko sem končno zbrala dovolj poguma, sem naredila korak in se zazrla v osebo prekrito z krvjo. Ta obraz bi prepoznala med miljardami nešteto ljudi. Očka. Za nekaj sekund mi je srce prenehalo biti, ko pa sem pričela spet dihati, se je vame naselila jeza. Jeza je bila ogromna, neustavljiva in neobladljiva.

Krvava vrtnica

Še en dan. Zbudila sem se ob Janu in takoj vedela, da je danes še en srečen dan. Ker so počitnice mi tudi ni treba iti v šolo, kar je plus. Vendar neljepše od vsega pa je dejstvo, da sva v hiši le jaz in Jan. Moja mama je v službi in očka prav tako, bratec pa je prespal pri prijatelju. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajterk ( da, ni mi treba piti krvi, tudi normalno hrano lahko jem ). Hitro sem pogrela mleko in iz omare vzela čokoladne kosmiče. Kosmiče sem natresla v skodelico in jih polila z mlekom. Jedla sem hitro in samo upala, da Jan do takrat še ne bo izginil. Ko sem pritekla v sobo sem imela v ustih še polovico zajterka in sem najverjetneje izgledala kot mlad hrček. Današnji dan je bil oblačen , zato sva se z Janom odločila za sprehod. Odšla sva do šole in se tam usedla na gugalnice. Bilo je sicer skrajno otročje, ampak ravnatelj je prava škrtica! Še klopi nimamo na dvorišču! In sploh ne vem zakaj imamo hišnika, če nič ne skrbi za okolico. Gugalnice so bile skrajno neudobne, zato sva odšla sedeti na betonske stopnice. Ko sem se usedla, sem mislila, da mi bo rit zmrznila, saj je bil beton leden, ampak, ko sem pogledala njega je postal rajsko topel. Na stopnicah sva sedela vsaj petnajst minut, ki so se vlekle kot ure. Med sedenjem na stopnicah, sva si vsaj lahko bolj natančno ogledala okolico. Sama sebi sem mogla priznati, da bolj zanikerne šole na svetu ni. Trava je bila nepokošena, smetnjaki so bili v razsulu in smeti je bilo kot kitajcev. Kmalu sva se odločila, da se odpraviva domov. Doma naju je že čakal Tim. Vendar nekaj je bilo narobe. Tim je bil drugačen. Jokal je. Stal je v luži krvi in ko naju je opazil, se mu je iz oči ulila prava povodenj. Odločila sem se preveriti, kaj se dogaja, vendar to ni bilo tako lahko. Kri na našem pragu, me je navdajala z grozo. Čigava je?! Od strahu sem otrdela, ker sem se bala, da bi bil v krvavem morju kakšen znan obraz.

Družinsko srečanje

Okoli devetih zvečer sva bila doma. V hiši je bilo vse tiho in mirno. Kar naenkrat pa so iz gozda planili moji družinski člani. Mama me je opazila prva in takoj stekla k meni in me močno objela. Nato je k meni pritekel Tim. Očka je za nekaj časa obstal in nato le stekel k meni. Objemal me je in objemal, tako močno, da mi je skoraj polomil rebra. Ko me je končno prenehal objemati, je opazil Jana. Sklonil se je in zarenčal. Še preden sem ga lahko opozorila je zgrabil Jana za vrat. Mama je opazila zgrožen obraz na mojem obrazu in očeta z vso močjo odrinila z Jana. Jan se je po vratu le rahlo pogladil in nato vstal. Ko si je očka opomogel od silovitega udarca, se je Janu opravičil. Jan je opravičilo sprejel in me z poljubom pomiril. To je bil za očeta kot najhujši udarec na svetu, pa čeprav sem vedela, da je to storil zato, da bi ranil očeta a bila sem šibka, bil je prelep! Mama me je začudeno in prestrašeno pogledala, nato pa z istim pogledom pogledala očeta. Bil je bled. Očka je Jana povabil v hišo na pogovor. Ali prevedeno: Spelji se v hišo, preden ti odtrgam glavo in grem z njo na bowling. Tim me je rahlo grdo pogledal, vendar mu je bil Jan všeč in mi zato ni mogel očitati. Še preden sem se dodobra zavedala smo vsi sedeli v kuhinji ob mizi. Na začetku je bil pogovor dokaj miren, seveda pa so se nebesa kmalu porušila. Očka in Jan sta vpila drug na drugega, vsak iz svojega konca mize. Po dveh urah in pol sta pa se začela objemati, saj sta praktično postala brata, seveda po tem ko sta se krepko stepla in nadrla. Jaz in mama sva že nekje nasredini pretepa vzeli v roke katalog za pohištvo in se odločili kako bomo opremili kuhinjo po katastrofi. Končno je očka sprejel najino ljubezen in smela sem se videvati z njim. Jupi! Tim je bil zelo vesel in videl je kako srečna sem jaz. To je bil najčudovitejši dan mojega življenja.

Talent

Hodnik je bil močno osvetljen in sva težje videla kod stopava. Jan je ves čas zaščitnoško stal pred mano. Čeprav sem se zavedala smrtne nevarnosti, sem bila presrečna. Jan, oh Jan. Kar naenkrat pa me je sunkovita bolečina spravila na tla. Nisem zakičala, da ne bi Jana spravlila v nevarnost. Zvijala sem se v hudih bolečinah, ki še dolgo niso ponehale. Začutila sem toplo roko, ki mi je pomagala vstati. Bil je Jan in bil je popolnoma miren, pravzaprav srečen. Ko se zbudim iz omotice ga bom zadavila. Med potjo sem omedlela, naslednje jutro pa sem se zbudila nekje sredi gozda. Ob Janu. Bil je topel in prijetno je dišal, njegove popolne rdeče lase je mršila rahla jutranja sapica. Stisnila sem se k njemu v upanju, da me ne bo odrinil in me tudi ni. Poljubil me je na čelo in me če tesneje privil k sebi. Bila se rahlo pretresena, kajti včerajšna bolečina ni imela smisla. Vprašala sem Jana zakaj mi včeraj ni pomagal, vendar se je le smejal. Šele ko se je nehal smejati mi je podal ogledalo. Ogledalo???!!!! Le kaj naj z tem? Nekaj časa sem si ogledovala ogledalo, nato pa mi je žarnica v glavi zasvetila. Nekaj na meni se je spremenilo. Pogledala sem se v ogledalu in nato opazila. Bilo je čudovito,a vendar hkrati čudno. Moje oči so bile drugačne. A ne le drugačne kot prej, drugačne kakor sem jih kdajkoli videla. Eno moje oko je bilo rumeno in drugo zeleno. Imela sem talent! Jan je ves čas vedel kaj se dogaja. Zato mi ni pomagal, želel je, da imam talent. No... v tem primeru ga pa ne bom zadavila. Sploh pa, koliko škode bi pa naredila? Saj je vendar nesmrten. Medlo me je le to, da imam fizično in psihično moč. To se vendar če nikoli v zgodovini ni zgodilo! Uau... imam popolnega fanta, imam talent, le še starše moram dobiti nazaj. No, to zna biti rahlo zoprno, kati oči bo po moje Janu odtrgal glavo, ampak saj se bom ža znašla. Naslednji dan okoli osmih zjutraj sva se odpravila proti mojemu domu. To bo še veselo!

Beg iz celice

Slišati bo neverjetno, vendar je res. Učila sem se geografijo, bilo mi je strašansko dolgčas! Kar naenkrat pa je postalo vse temno. Zbudila sem se tri dni za tem v nekakšni kleti. Bilo je mrzlo in mokro. Skušala sem najti izhod, vedar bilo je pretemno. V temi sem zaslišala glas. Bil je prelep, popoln, bil je Janov. Njegov glas me je začaral in nisem ga razumela niti besede. Zaslišala sem korake ter škripanje vrat. Sobo je zapolnila močna svetloba. Zasličala sem ženski gles, ki je osladno klical Jana. Bila sem besna. Vara me! Vendar Jan dekletu ni odgovoril. Dekle ga je prosilo naj govori z njo, vendar Jan je ostal tiho. Dekle mu je začelo groziti, zaničevati in žaliti. Kr naenkrat je iz Jana izbruhnilo vse, kar je vljudno zadrževal v sebi. Tulil je naj se spelje, da jo sovraži in da me ne bo nikoli zapustil zaradi take krave kot je ona. To je bila pesem za moja ušesa. Dekle je prezirljivo prhnilo in odkorakalo iz sobe. Šele takrat sem jo zares videla. Bila se visoka, sloka, plavolasa Morojka. V moji glavi je divjala zmeda. Zakaj bi Jan zavrnil božanstvo kot je ona? Zakaj ona želi Jana? Zakaj Jan želi mene? Moje razmišlanje je prekinila žgoča vročina ki mi je žgala lisice. Zasmrdelo je po topljenem železu in kmalu sem bila prosta. Postava me je objela. Zaduhala sem prijetno sladek vonj in vedela sem, da je bil Jan tisti, ki me je rešil. Nato sem se spomnila majsne podrobnosti. Jan ne more imeti elementa ognja, če ni Moroj! Izvila sem se mu iz objema in ga prestrašeno pogledala. Z plamenom je razsvetlil sobo in mi vse pojasnil. Bil je pol pol. Pol Moroj, pol Strigoj. Vedno rajši sem ga imela. Zbudil me je iz popolnih sanj o njem in meni. Zvlekel me je iz celice in značla sva se na dolgem močno osvetljenem hodniku. Kar naenkrat so se iz nikoder pojavili stražarji veliki najmanj dva metra. Močno jih je osmodil in začela sva bežati.

Jan, Jan, Jan in še več Jana!

Ko sem prispela domov, se mi je okoli vratu vrgla objokana mama. Zraven nje sem opazila jeznega očka in zateženega bratca. Očka se je začel dreti name zakaj sem ušla, mama je jokala in bratec je težil. To se je ponaljalo v nedogled. Ko se je očka končno umiril, sem smela oditi v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo ter zajokala. Prasec! Ni mi mar,če me je prevaral, ni mi mar, če me je zapustil, ampak da se spravi na dekle! To je pa že preveč! Ko ga nadem mu bom odtrgala glavo! Ah... umiriti se moram. Šele prišla sem, moram se naspati. Nekajkrat sem poskušala neuspešno zaspati, na koncu pa mi je le uspelo. Spala sem le dve uri, več nisem mogla. Ko sem se zbudila, sem se ozrla po sobi. Bilo je hladno- pozabila sem zapreti okno-, bele stene so bile skrbno poslikane z kitajskimi znaki, ki so pomenili moč, srečo, življenje... ljubezen. Še nekaj časa sem opazovala znak ljubezni in vstala. Vzela sem knjigo in jo začela brati. Ta knjiga je bila ena mojih najljubših. Deklica z vžigalicami. Kmalu za tem je moj očka prišel na pogovor. Vprašal me je, če sem nesrečna... če je kaj narobe. Zlagala sem se mu, da je vse v najlepšem redu. Dvignil je obrv in odšel iz sobe. Želela sem zakričati, vendar nisem mogla, moje grlo je bilo suho. Zaslišala sem praskanje pod okensko polico. Odpravila sem se preverit kaj je.  Odprla sem okno in zagledala Jana. Srce mi je začelo biti hitreje, obraz mi je zalila rdečica. Okno sem zaprla in se sesedla na posteljo. V mislih sem kar videla njegov presenečen izraz. Ni minilo deset sekund in že je odprl okno.Stal je na sredini moje sobe.Gledal me je dolgo, zaljubljeno. Jaz pa sem mu vrečala mrk pogled poln sovražtva, a tudi kančka neskončne ljubezni. Približal se mi je in iztegnil roko, da bi me pobožal po obrazu. Izmaknila sem se mu, naj vem da mislim resno! Pogledala sem ga, sedaj mi je bilo žal. Vprašal me je ali je kaj narobe. Izbruhnila sem: '' Kaj je narobe?! Kaj je narobe?!! Oh, saj res! To da si morilec, prevarant in lomilec obljube je narobe! Le kaj si mislil?!'' planila sem v jok. Pobožal me je, da bi me potolažil, vendar je ostal tiho. Zališala sem hitre korake, mamine korake. Šele tedaj sem se zavedala, kako glasno sem upila. Mama je panična planila v mojo sobo in me začela tolažiti. Jan jo je že med tem popihal v mojo omaro. Povedala sem, da ni nič, da vadim za šolsko predstavo. Sumičavo me je pogledala, vendar rekla le, naj vadim tiše. Rekla sem prav in že je ni bilo več. Jan je počasi zlezel iz omare in me že spet začel božati. Sita sem bila tega. Vstala sem, mu eno primazala ter mu dala vedeti, naj se pobere, ker danes nisem pri voji za to. Presenečen je odšel, se pogladil po licu in me poljubil. Bil je kratek poljub, hiter, a prelep. Odprl je okno in se poslovil. Zaprla sem okno in se vrgla na posteljo. Začela sem tuliti v blazino. Ko sem se umirila sem se lotila učenja. Beda.

Ubila ga bom!

Stopala sem po gozdnem mahu, upala, da ga bom videla. Čutila sem kapljice dežja, ki so mi premočile palerino, zeblo me je, a nisem obupala. Hodila sem in hodila, postajala sem utrujena ter zaskrbljena. Ga bom sploh našla?! Vse v meni je kričalo, da naj pot nadaljujem, vendar moj razum me je prosil naj se obrnem, naj odneham. Ampak... že od malih nog ubogam le razum. Zdaj je čas, da začnem poslušati srce. Pospešila sem korak. Zeblo me je, čutila sem mraz, osamljenost... žalost. Preden sem se lahko zadržala, so se mi po licih ulile debele solze. Sesedla sem se na trato, se ulegla in zaspala v solzah. Zbudila sem se nekaj ur po tem, na mojih licih so bile kapljice dežja. Sprale so solze. Tako kot bo čas bolečino. Vstala sem. Našla ga bom! Zaslišala sem krik. Začela sem teči v smer od koder je izviral krik. Med vejami dreves sem odlično videla pot, na kateri je stal Jan z prelepo blondinko. Jan! Našla sem ga! Prasec prekleti! ''Ojoj! Prestrašil si me! Le kje si bil? Čakala sem te.'' se je oglasila plavolaska. '' Oprosti, če si čakala. Imel sem opravke. Si pripravljena?'' namenil ji je privlačen nasmeh in pokazal podočnike. Potem se mi je zasvetlikalo, ugriznil jo bo! Ne! Ne sme! Moj oče ga bo ubil, če bo to storil mladoletnici. Ta punca pa ni bila niti 16, kaj šele polnoletna! Želela sem si ga zaustaviti, vendar se moje noge niso odzvale. Le opazovala sem lahko. Dekle mu je nastavila vrat, sploh se ji ni sanjalo, v kakšni nevarnosti je. Počasi se ji je približal, pogledal jo je in ji podočnike zasadil z vrat. Dekle je iz užitka zastokalo. Vampirski strup ji je zadajal občutek užitka, kot droga. Kmalu dekle ni bilo več tako mirno, začelo jo je boleti, premalo krvi je že imela. Jan ni nehal, pa čeprav se ga je že otepala. Tega nisem mogla več gledati, zavpila sem naj neha. Ozrl se je ter izpustil napol nezavestno dekle. Pogledal me je z grozo v očeh, nato pa zbežal. Ni me ganilo. Dekletu sem pomagala vstati in jo odnesla v bolnišnico. Na pol poti je zaradi izmučenosti omedlela. Vedela sem, da se potem ne bo več ničesar spomnila, vendar me je skrbelo. Eno sem vedela: maščevala se mu bom!