Še en dan. Zbudila sem se ob Janu in takoj vedela, da je danes še en srečen dan. Ker so počitnice mi tudi ni treba iti v šolo, kar je plus. Vendar neljepše od vsega pa je dejstvo, da sva v hiši le jaz in Jan. Moja mama je v službi in očka prav tako, bratec pa je prespal pri prijatelju. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajterk ( da, ni mi treba piti krvi, tudi normalno hrano lahko jem ). Hitro sem pogrela mleko in iz omare vzela čokoladne kosmiče. Kosmiče sem natresla v skodelico in jih polila z mlekom. Jedla sem hitro in samo upala, da Jan do takrat še ne bo izginil. Ko sem pritekla v sobo sem imela v ustih še polovico zajterka in sem najverjetneje izgledala kot mlad hrček. Današnji dan je bil oblačen , zato sva se z Janom odločila za sprehod. Odšla sva do šole in se tam usedla na gugalnice. Bilo je sicer skrajno otročje, ampak ravnatelj je prava škrtica! Še klopi nimamo na dvorišču! In sploh ne vem zakaj imamo hišnika, če nič ne skrbi za okolico. Gugalnice so bile skrajno neudobne, zato sva odšla sedeti na betonske stopnice. Ko sem se usedla, sem mislila, da mi bo rit zmrznila, saj je bil beton leden, ampak, ko sem pogledala njega je postal rajsko topel. Na stopnicah sva sedela vsaj petnajst minut, ki so se vlekle kot ure. Med sedenjem na stopnicah, sva si vsaj lahko bolj natančno ogledala okolico. Sama sebi sem mogla priznati, da bolj zanikerne šole na svetu ni. Trava je bila nepokošena, smetnjaki so bili v razsulu in smeti je bilo kot kitajcev. Kmalu sva se odločila, da se odpraviva domov. Doma naju je že čakal Tim. Vendar nekaj je bilo narobe. Tim je bil drugačen. Jokal je. Stal je v luži krvi in ko naju je opazil, se mu je iz oči ulila prava povodenj. Odločila sem se preveriti, kaj se dogaja, vendar to ni bilo tako lahko. Kri na našem pragu, me je navdajala z grozo. Čigava je?! Od strahu sem otrdela, ker sem se bala, da bi bil v krvavem morju kakšen znan obraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar