Vampirjeva jasa

Danes sem se zbudila veličastno zgodaj. Pri tem je malce pripomogel tudi Tim. Po meni je skakal ter mi tulil v uho, dokler se nisem zbudila. Nedelja. Dan sprostitve! Vraga. To pri nas že ni mogoče, saj smo se šele vselili. Že ob 7-ih sem morala vstati in začeti pospravljati. Naša hiša je ogromna, zato smo imeli veliko dela. Hiša ima tri nadstropja, je bele barve ter velikanska okna. Ko sem pospravila svojo sobo smo se z starši odpravili na sprehod. Bilo je mučno! Le kakšen smisel ima gazenje po blatu? Timi je bil povsem navdušen nad naravo. No, vsaj nekdo je bil vesel sprehoda. Bili smo že na pol poti domov, ko smo v zraku začutili sladek vonj. Bilo je...nepredstavljivo. Moj očka se je kar naenkrat besno obrnil, sklonil se je, popolnoma pripravljen na napad. Mama se je zaščitniško postavila pred naju. Kar naenkrat se je Timi oglasil. Njegov glas je zvenel, kot bi bil pod hipnozo: "Prihajajo v miru. Ne bodo nas napadli in opravičujejo se, če so nas zmotili." Vsi smo osuplo pogledali Timija, očka je rabil le nekaj stotink, da se je spet zbral. Kmalu so se ne drugi strani jase, na smreke naslanjali trije Strigoji. Bili so nadčloveško lepi. Sami fantje. Veliki belolasec srednjih let je naredil prvi korak. Očka je zarenčal: "Kdo ste in kaj iščete tu?" Belolasec je mirno odgovoril: "Pozdravljeni. Moje ime je Kristjan, to pa sta Jan in Gašper. Žal nam je, da vas motimo, le opazili smo, da si je nekdo to zemljišče že prisvojil in želeli smo vprašati za dovoljenje." Očka je bil malce presenečen, vendar se ni dal zmesti: "To smo že slišali od mojega sina. Po kakšno dovoljenje pravzaprav prihajate?" Tedaj se je oglasil črnolasec, bil je mlajši od belolasca, bil pa je prav tako grešno lep: "Po dovoljenje za lov. Ne želimo vojne, le že dolgo časa nismo pili krvi, zato postajamo šibki. Prosimo vas, če nam dovolite loviti. Obljubimo, da nas jutri ne bo več v mestu. Prav tako pa tudi ne mislimo povzročati škode." Nasmehnil se nam je. Očka mu je vrnil nezaupjiv nasmeh in rekel: "Prav. Dajemo vam dovoljenje, da se nahranite in nato odidete. Pogoj je le en - ne smete ubijati mladoletnih oseb ali staršev!" Črnolasec se je namrdnil, vendar sprejel pogoj. Ko so odšli, sem še vedno začarano strmela za njimi. Očka jim je namenil nemško kletvico, katere pomena še vedno ne vem, in se odpravili proti domu. Vso pot do doma sem razmišljala o razlikah med Strigoji in Kanvirji. Kanvirji smo vampirji mile ter prijetne narave, le malo nas je zlobnih. Pri Strigojih pa je ravno obratno. Kanvirji smo tesno povezani z magijo, vsak Kanvir ima svoj talent. Na primer, talent mojega brata Tima je možnost branja misli. Talent moje mame je izredna hitrost, očkova pa neizmerna moč. Jaz? Nimam še talenta. Razvija se izredno počasi. Včasih me je strah, da ga nimam. To je ponižujoče v nešteto pogledih. Vsak Kanvir mora imeti talent, drugače je nihče. Kanvirji brez talenta so ponavadi daritvene žrtve Morojem. Moroji so plemiči. Ko v dar dobijo Kanvirja brez talenta, mu spijejo kri. Za dampirje (pol ljudje in pol vampirji) je to izredno prijetno, za Kiroje pa to pomeni neizbežno smrt. Naša kri pa jim prinaša moč. Mama pravi, da se mi moč šele razvija, sama pa imam slab občutek. Pravijo, da če po 300 letih ne dobiš talenta, ga ne dobiš nikoli. Jaz pa sem stara že skoraj 298 let! Mrtva sem. Naj uživam še zadnji dve leti mojega življenja. No, tu nisem, da bi se smilila sama sebi, ne zdaj! Čez dve leti mogoče, sedaj pa ne! Ojoj, mudi se mi! Timi prihaja!