Ko sem končno zbrala dovolj poguma, sem naredila korak in se zazrla v osebo prekrito z krvjo. Ta obraz bi prepoznala med miljardami nešteto ljudi. Očka. Za nekaj sekund mi je srce prenehalo biti, ko pa sem pričela spet dihati, se je vame naselila jeza. Jeza je bila ogromna, neustavljiva in neobladljiva.

Krvava vrtnica

Še en dan. Zbudila sem se ob Janu in takoj vedela, da je danes še en srečen dan. Ker so počitnice mi tudi ni treba iti v šolo, kar je plus. Vendar neljepše od vsega pa je dejstvo, da sva v hiši le jaz in Jan. Moja mama je v službi in očka prav tako, bratec pa je prespal pri prijatelju. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajterk ( da, ni mi treba piti krvi, tudi normalno hrano lahko jem ). Hitro sem pogrela mleko in iz omare vzela čokoladne kosmiče. Kosmiče sem natresla v skodelico in jih polila z mlekom. Jedla sem hitro in samo upala, da Jan do takrat še ne bo izginil. Ko sem pritekla v sobo sem imela v ustih še polovico zajterka in sem najverjetneje izgledala kot mlad hrček. Današnji dan je bil oblačen , zato sva se z Janom odločila za sprehod. Odšla sva do šole in se tam usedla na gugalnice. Bilo je sicer skrajno otročje, ampak ravnatelj je prava škrtica! Še klopi nimamo na dvorišču! In sploh ne vem zakaj imamo hišnika, če nič ne skrbi za okolico. Gugalnice so bile skrajno neudobne, zato sva odšla sedeti na betonske stopnice. Ko sem se usedla, sem mislila, da mi bo rit zmrznila, saj je bil beton leden, ampak, ko sem pogledala njega je postal rajsko topel. Na stopnicah sva sedela vsaj petnajst minut, ki so se vlekle kot ure. Med sedenjem na stopnicah, sva si vsaj lahko bolj natančno ogledala okolico. Sama sebi sem mogla priznati, da bolj zanikerne šole na svetu ni. Trava je bila nepokošena, smetnjaki so bili v razsulu in smeti je bilo kot kitajcev. Kmalu sva se odločila, da se odpraviva domov. Doma naju je že čakal Tim. Vendar nekaj je bilo narobe. Tim je bil drugačen. Jokal je. Stal je v luži krvi in ko naju je opazil, se mu je iz oči ulila prava povodenj. Odločila sem se preveriti, kaj se dogaja, vendar to ni bilo tako lahko. Kri na našem pragu, me je navdajala z grozo. Čigava je?! Od strahu sem otrdela, ker sem se bala, da bi bil v krvavem morju kakšen znan obraz.

Družinsko srečanje

Okoli devetih zvečer sva bila doma. V hiši je bilo vse tiho in mirno. Kar naenkrat pa so iz gozda planili moji družinski člani. Mama me je opazila prva in takoj stekla k meni in me močno objela. Nato je k meni pritekel Tim. Očka je za nekaj časa obstal in nato le stekel k meni. Objemal me je in objemal, tako močno, da mi je skoraj polomil rebra. Ko me je končno prenehal objemati, je opazil Jana. Sklonil se je in zarenčal. Še preden sem ga lahko opozorila je zgrabil Jana za vrat. Mama je opazila zgrožen obraz na mojem obrazu in očeta z vso močjo odrinila z Jana. Jan se je po vratu le rahlo pogladil in nato vstal. Ko si je očka opomogel od silovitega udarca, se je Janu opravičil. Jan je opravičilo sprejel in me z poljubom pomiril. To je bil za očeta kot najhujši udarec na svetu, pa čeprav sem vedela, da je to storil zato, da bi ranil očeta a bila sem šibka, bil je prelep! Mama me je začudeno in prestrašeno pogledala, nato pa z istim pogledom pogledala očeta. Bil je bled. Očka je Jana povabil v hišo na pogovor. Ali prevedeno: Spelji se v hišo, preden ti odtrgam glavo in grem z njo na bowling. Tim me je rahlo grdo pogledal, vendar mu je bil Jan všeč in mi zato ni mogel očitati. Še preden sem se dodobra zavedala smo vsi sedeli v kuhinji ob mizi. Na začetku je bil pogovor dokaj miren, seveda pa so se nebesa kmalu porušila. Očka in Jan sta vpila drug na drugega, vsak iz svojega konca mize. Po dveh urah in pol sta pa se začela objemati, saj sta praktično postala brata, seveda po tem ko sta se krepko stepla in nadrla. Jaz in mama sva že nekje nasredini pretepa vzeli v roke katalog za pohištvo in se odločili kako bomo opremili kuhinjo po katastrofi. Končno je očka sprejel najino ljubezen in smela sem se videvati z njim. Jupi! Tim je bil zelo vesel in videl je kako srečna sem jaz. To je bil najčudovitejši dan mojega življenja.

Talent

Hodnik je bil močno osvetljen in sva težje videla kod stopava. Jan je ves čas zaščitnoško stal pred mano. Čeprav sem se zavedala smrtne nevarnosti, sem bila presrečna. Jan, oh Jan. Kar naenkrat pa me je sunkovita bolečina spravila na tla. Nisem zakičala, da ne bi Jana spravlila v nevarnost. Zvijala sem se v hudih bolečinah, ki še dolgo niso ponehale. Začutila sem toplo roko, ki mi je pomagala vstati. Bil je Jan in bil je popolnoma miren, pravzaprav srečen. Ko se zbudim iz omotice ga bom zadavila. Med potjo sem omedlela, naslednje jutro pa sem se zbudila nekje sredi gozda. Ob Janu. Bil je topel in prijetno je dišal, njegove popolne rdeče lase je mršila rahla jutranja sapica. Stisnila sem se k njemu v upanju, da me ne bo odrinil in me tudi ni. Poljubil me je na čelo in me če tesneje privil k sebi. Bila se rahlo pretresena, kajti včerajšna bolečina ni imela smisla. Vprašala sem Jana zakaj mi včeraj ni pomagal, vendar se je le smejal. Šele ko se je nehal smejati mi je podal ogledalo. Ogledalo???!!!! Le kaj naj z tem? Nekaj časa sem si ogledovala ogledalo, nato pa mi je žarnica v glavi zasvetila. Nekaj na meni se je spremenilo. Pogledala sem se v ogledalu in nato opazila. Bilo je čudovito,a vendar hkrati čudno. Moje oči so bile drugačne. A ne le drugačne kot prej, drugačne kakor sem jih kdajkoli videla. Eno moje oko je bilo rumeno in drugo zeleno. Imela sem talent! Jan je ves čas vedel kaj se dogaja. Zato mi ni pomagal, želel je, da imam talent. No... v tem primeru ga pa ne bom zadavila. Sploh pa, koliko škode bi pa naredila? Saj je vendar nesmrten. Medlo me je le to, da imam fizično in psihično moč. To se vendar če nikoli v zgodovini ni zgodilo! Uau... imam popolnega fanta, imam talent, le še starše moram dobiti nazaj. No, to zna biti rahlo zoprno, kati oči bo po moje Janu odtrgal glavo, ampak saj se bom ža znašla. Naslednji dan okoli osmih zjutraj sva se odpravila proti mojemu domu. To bo še veselo!

Beg iz celice

Slišati bo neverjetno, vendar je res. Učila sem se geografijo, bilo mi je strašansko dolgčas! Kar naenkrat pa je postalo vse temno. Zbudila sem se tri dni za tem v nekakšni kleti. Bilo je mrzlo in mokro. Skušala sem najti izhod, vedar bilo je pretemno. V temi sem zaslišala glas. Bil je prelep, popoln, bil je Janov. Njegov glas me je začaral in nisem ga razumela niti besede. Zaslišala sem korake ter škripanje vrat. Sobo je zapolnila močna svetloba. Zasličala sem ženski gles, ki je osladno klical Jana. Bila sem besna. Vara me! Vendar Jan dekletu ni odgovoril. Dekle ga je prosilo naj govori z njo, vendar Jan je ostal tiho. Dekle mu je začelo groziti, zaničevati in žaliti. Kr naenkrat je iz Jana izbruhnilo vse, kar je vljudno zadrževal v sebi. Tulil je naj se spelje, da jo sovraži in da me ne bo nikoli zapustil zaradi take krave kot je ona. To je bila pesem za moja ušesa. Dekle je prezirljivo prhnilo in odkorakalo iz sobe. Šele takrat sem jo zares videla. Bila se visoka, sloka, plavolasa Morojka. V moji glavi je divjala zmeda. Zakaj bi Jan zavrnil božanstvo kot je ona? Zakaj ona želi Jana? Zakaj Jan želi mene? Moje razmišlanje je prekinila žgoča vročina ki mi je žgala lisice. Zasmrdelo je po topljenem železu in kmalu sem bila prosta. Postava me je objela. Zaduhala sem prijetno sladek vonj in vedela sem, da je bil Jan tisti, ki me je rešil. Nato sem se spomnila majsne podrobnosti. Jan ne more imeti elementa ognja, če ni Moroj! Izvila sem se mu iz objema in ga prestrašeno pogledala. Z plamenom je razsvetlil sobo in mi vse pojasnil. Bil je pol pol. Pol Moroj, pol Strigoj. Vedno rajši sem ga imela. Zbudil me je iz popolnih sanj o njem in meni. Zvlekel me je iz celice in značla sva se na dolgem močno osvetljenem hodniku. Kar naenkrat so se iz nikoder pojavili stražarji veliki najmanj dva metra. Močno jih je osmodil in začela sva bežati.

Jan, Jan, Jan in še več Jana!

Ko sem prispela domov, se mi je okoli vratu vrgla objokana mama. Zraven nje sem opazila jeznega očka in zateženega bratca. Očka se je začel dreti name zakaj sem ušla, mama je jokala in bratec je težil. To se je ponaljalo v nedogled. Ko se je očka končno umiril, sem smela oditi v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo ter zajokala. Prasec! Ni mi mar,če me je prevaral, ni mi mar, če me je zapustil, ampak da se spravi na dekle! To je pa že preveč! Ko ga nadem mu bom odtrgala glavo! Ah... umiriti se moram. Šele prišla sem, moram se naspati. Nekajkrat sem poskušala neuspešno zaspati, na koncu pa mi je le uspelo. Spala sem le dve uri, več nisem mogla. Ko sem se zbudila, sem se ozrla po sobi. Bilo je hladno- pozabila sem zapreti okno-, bele stene so bile skrbno poslikane z kitajskimi znaki, ki so pomenili moč, srečo, življenje... ljubezen. Še nekaj časa sem opazovala znak ljubezni in vstala. Vzela sem knjigo in jo začela brati. Ta knjiga je bila ena mojih najljubših. Deklica z vžigalicami. Kmalu za tem je moj očka prišel na pogovor. Vprašal me je, če sem nesrečna... če je kaj narobe. Zlagala sem se mu, da je vse v najlepšem redu. Dvignil je obrv in odšel iz sobe. Želela sem zakričati, vendar nisem mogla, moje grlo je bilo suho. Zaslišala sem praskanje pod okensko polico. Odpravila sem se preverit kaj je.  Odprla sem okno in zagledala Jana. Srce mi je začelo biti hitreje, obraz mi je zalila rdečica. Okno sem zaprla in se sesedla na posteljo. V mislih sem kar videla njegov presenečen izraz. Ni minilo deset sekund in že je odprl okno.Stal je na sredini moje sobe.Gledal me je dolgo, zaljubljeno. Jaz pa sem mu vrečala mrk pogled poln sovražtva, a tudi kančka neskončne ljubezni. Približal se mi je in iztegnil roko, da bi me pobožal po obrazu. Izmaknila sem se mu, naj vem da mislim resno! Pogledala sem ga, sedaj mi je bilo žal. Vprašal me je ali je kaj narobe. Izbruhnila sem: '' Kaj je narobe?! Kaj je narobe?!! Oh, saj res! To da si morilec, prevarant in lomilec obljube je narobe! Le kaj si mislil?!'' planila sem v jok. Pobožal me je, da bi me potolažil, vendar je ostal tiho. Zališala sem hitre korake, mamine korake. Šele tedaj sem se zavedala, kako glasno sem upila. Mama je panična planila v mojo sobo in me začela tolažiti. Jan jo je že med tem popihal v mojo omaro. Povedala sem, da ni nič, da vadim za šolsko predstavo. Sumičavo me je pogledala, vendar rekla le, naj vadim tiše. Rekla sem prav in že je ni bilo več. Jan je počasi zlezel iz omare in me že spet začel božati. Sita sem bila tega. Vstala sem, mu eno primazala ter mu dala vedeti, naj se pobere, ker danes nisem pri voji za to. Presenečen je odšel, se pogladil po licu in me poljubil. Bil je kratek poljub, hiter, a prelep. Odprl je okno in se poslovil. Zaprla sem okno in se vrgla na posteljo. Začela sem tuliti v blazino. Ko sem se umirila sem se lotila učenja. Beda.

Ubila ga bom!

Stopala sem po gozdnem mahu, upala, da ga bom videla. Čutila sem kapljice dežja, ki so mi premočile palerino, zeblo me je, a nisem obupala. Hodila sem in hodila, postajala sem utrujena ter zaskrbljena. Ga bom sploh našla?! Vse v meni je kričalo, da naj pot nadaljujem, vendar moj razum me je prosil naj se obrnem, naj odneham. Ampak... že od malih nog ubogam le razum. Zdaj je čas, da začnem poslušati srce. Pospešila sem korak. Zeblo me je, čutila sem mraz, osamljenost... žalost. Preden sem se lahko zadržala, so se mi po licih ulile debele solze. Sesedla sem se na trato, se ulegla in zaspala v solzah. Zbudila sem se nekaj ur po tem, na mojih licih so bile kapljice dežja. Sprale so solze. Tako kot bo čas bolečino. Vstala sem. Našla ga bom! Zaslišala sem krik. Začela sem teči v smer od koder je izviral krik. Med vejami dreves sem odlično videla pot, na kateri je stal Jan z prelepo blondinko. Jan! Našla sem ga! Prasec prekleti! ''Ojoj! Prestrašil si me! Le kje si bil? Čakala sem te.'' se je oglasila plavolaska. '' Oprosti, če si čakala. Imel sem opravke. Si pripravljena?'' namenil ji je privlačen nasmeh in pokazal podočnike. Potem se mi je zasvetlikalo, ugriznil jo bo! Ne! Ne sme! Moj oče ga bo ubil, če bo to storil mladoletnici. Ta punca pa ni bila niti 16, kaj šele polnoletna! Želela sem si ga zaustaviti, vendar se moje noge niso odzvale. Le opazovala sem lahko. Dekle mu je nastavila vrat, sploh se ji ni sanjalo, v kakšni nevarnosti je. Počasi se ji je približal, pogledal jo je in ji podočnike zasadil z vrat. Dekle je iz užitka zastokalo. Vampirski strup ji je zadajal občutek užitka, kot droga. Kmalu dekle ni bilo več tako mirno, začelo jo je boleti, premalo krvi je že imela. Jan ni nehal, pa čeprav se ga je že otepala. Tega nisem mogla več gledati, zavpila sem naj neha. Ozrl se je ter izpustil napol nezavestno dekle. Pogledal me je z grozo v očeh, nato pa zbežal. Ni me ganilo. Dekletu sem pomagala vstati in jo odnesla v bolnišnico. Na pol poti je zaradi izmučenosti omedlela. Vedela sem, da se potem ne bo več ničesar spomnila, vendar me je skrbelo. Eno sem vedela: maščevala se mu bom!

Solze, dež ter neumnosti!

Danes sem se zbudila v upanju, da bo ležal ob meni. Ni ga bilo. Vstala sem iz postelje ter pogledala skozi okno. Deževalo je. Super. Oblekla sem se, si umila zobe in počesala. Vzela sem torbo ter odhitela na avtobusno postajo. Zamudila sem avtobus tako, da sem morala iti peš. V šolo sem prišla mokra, kot pocestni pes. Šola se je vlekla kot še nikoli. Ko je je bilo končno konec, sem odvihrala na avtobus ter ga začuda ujela. Vso pot do doma sem premišljevala o Janu. Jan, Jan, Jan! Ko smo nazadnje le prispeli do moje postaje sem iztopila in se pognala v dir. Mogla sem teči počasi, kot ljudje, vendar sem bila doma zelo kmalu. Posušila sem si premočene lase ter se preoblekla v trenirko. Lotila sem se domače naloge. Ko sem jo končala sem vzela knjigo in jo začela brati. Knjiga mi je bila izredno všeč, saj je govorila o dekletu, ki jo je fant zapustil, ker je bila drugačna od njega. Drugače je čutila. Jaz nisem čutila drugače, le jezna sem bila, ker se še ni prikazal. Zatopila sem se v knjigo in še predenj sem se zavedala, je bila ura pet. Le kje je?!Pri vhodnih vratih sem zaslišala ropot. Bila je moja ljubeča družina. Zaslišala sem korake. Bili so prelahkotni za očka, a prepočasni za mamo. Bil je Tim. V mojo sobo je prigomazil kot čreda slonov ter se mi vrgel na noge. Prisegla bi, da sem slišala počiti svojo golenico. Tima sem pobožala po njegovih svetlo rjavih laskih ter se zazrla v njegove rumene oči. Nerada priznam, a bil je lep. Kmalu sem zaslišala nove korake. Bili so mamini. Dvignila je Tima iz moje noge in me povabila, da se jim pridružim pri lovu. V grlu me je od žeje žgalo, a sem odklonila. Bala sem se, da bi zamudila Janov prihod. Vrgla sem se na posteljo in začela brati. Po nekaj sto strani sem omagala. Moje veke so postale težke in moja glava utrujena. Ugasnila sem luč in zaspala. Zbudila sem se nekaj minut čez osem. Želela sem si ga videti, a ga ni bilo. Zato sem vzela parelino in dežnik, ter se odpravila v gozd. Iskat njega! Dežne kapljice so se odbijale od mojega dežnika, zeblo me je. Neumna sem!

Smrt in ljubezen nista nikoli bila popoln par!

Zbudila sem se doma. Vstala sem, soba se je hudo zavrtela. Naslonila sem se na bližnjo polico ter nadaljevala pot. Na pisalni mizi sem opazila listek, bil je elegantno prepognjen, na njem je kraljevalo moje ime z črkami, kot bi jih napisali angeli. Bila sem v šoku, ko sem prebrala ime pošiljatelja. Jan. Soba se je zopet zavrtela, tokrat drugače, prijetno, počasi. Sporočal mi je naj pridem v klet, krasno. Hitro kot sem le mogla, sem stekla po stopnicah navzdol. Ko sem zaprla vrata kleti sem na svojem vratu začutila hladen, sladek dih. Bil je tam. Prižgala sem luč in si ga ogledala. Zgledal je božansko! Njegovi temno rdeči lasje so bili rahlo razmršani, bil je oblečen v temne kavbojke in super črn puli. Umrla bom, sem si mislila. Jan je pristopil k meni in me pogledal. Gledal me je zelo dolgo, globoko. Pomislila sem že, da najverjetneje zgledam bedasto, vendar ne. Začel se mi je vedno bolj približevati. Kmalu je bil odaljen le še nekaj centimetrov. Nežno mi je pobožal obraz, zmrazilo me je, začutila sem mravljince na rokah, čutila sem kako sta mi odpovedali nogi. Z obrazom se mi je počasi približeval, nato me je poljubil. Bilo je neverjetno! Vendar... ta občutek sem že doživela, iz sanj. Zaslišala sva šepetanje. Že sem mu želela šepniti naj se skrije, a ga že ni bilo več. Zaslišala sem očetov klic, tokrat sem sem se odzvala. Ko sem prišla v kuhinjo, sem na mizi opazila darila. Bilo jih je ogromno! Očka se je spet začel oprivavičevati in seveda sem mu spet oprostila. Vendar darila niso bila zaradi nesreče. Bila so za moj rojstni dan! Na velikanski torti sem opazila številko 299. 299!? Umrla bom!  Ojoj... pa ravno ko je moje življenje dobilo pomen! Nočem zapustiti Jana! Nočem umreti! Ah... saj bo. Se bo že nekako uredilo. Le mirna moram ostati. Začela sem se veseliti in poskušala sem pozabiti, da imam le še eno leto življenja pred mano. Ko sem odšla v mojo sobo sem zagrnila zavese, tako da se je iz kleti v mojo sobo lahko pretihotapil Jan. Bilo je nebeško! Bili so poljubi, besede, vse to dokler nisem zaspala. Spala sem le pol ure. Ko sem se zbudila, je bil ob meni, gledal je v strop in videti je bilo, da o nečem premišljuje. Opazil je, da sem se zbudila in me pozdravil. Nasmehnila sem se mu, vrnil mi je nasmeh. Zaslišala sem korake. Bili so očetovi. Vprašal me je, če želim še malo torte in zakaj ždim v temi. Torto sem odklonila, za temo pa izgovorila, da sem ravno malce dremala. Voščil mi je veselo dremanje ter odšel. Jan se je prikradel iz teme in se ulegel poleg mene. Spet me je premagal spanec. Ko sem se ponovno prebudila, ga tokrat ni bilo več. Pogledala sem skozi okno in opazila, da dežuje.
Odšel je, a vedela sem, da se bo vrnil. Čutila sem.

Prepovedana ljubezen

Odkar smo prišli domov še nisem prenehala misliti na Jana. Ne morem pozabiti njegove kože, bele kot marmor, njegovih temno rdečih oči, ki so le za odtenek svetlejše od njegovih las... nikakor pa ne morem pozabiti njegovega angelskega obraza.
Grrr... le kaj je z mano?! Samo zato, ker je nebeško lep STRIGOJ priplesal v to mesto, sem vsa blažena? To se mora končati!
Iz zasanjanosti me je prebudil hišni zvonec. Stekla sem po stopnicah navzdol in urno odprla vrata. Pred vrati je, kot bog, stal Jan. Pozdravil me je, vendar mu nisem odgovorila, vonj njegovega diha me je hipnotiziral. Vprašal me je kje so moji starši, šele takrat sem se prebudila. Odgovorila sem mu, da so v dnevni sobi in ga tja odpeljala. Hodil je tesno ob meni, čutila sem vonj njegove usnjene jakne, poslušala njegove elegantne korake... Bilo je sanjsko! Ko sva zagledala moje starše, se mi je zahvalil. Pokimala sem in hitro stekla v mojo sobo. Zaloputnila sem vrata ter se sesedla. Dve dolgi minuti sem z mislimi preletela kaj se je sploh zgodilo. Nisem mogla verjeti, moj bog je v naši dnevni sobi! Zaslišala sem očetov klic, vendar se nisem odzvala, bila sem odrezana od sveta. Kar naenkrat me je močan sunek pribil na drugo stran sobe. Bil je moj oče, ki je z vso silo panično odprl vrata na katera sem se naslanjala jaz. Začutila sem ščemečo ramo ter očkov dih na mojem licu, nato je bilo vse temno.
Zbudila sem se v bolnišnici, sonce je bilo že za obzorjem, zato je ob moji postelji, poleg moje skrbne družine stal tudi Kristjanov klan. Vključno z Janom!? Presneto! Kar nerodno mi je bilo, vendar me Jan ni gledal pomiljujoče, gledal je zaskrbljeno. Poskušala sem odmisliti bolečino, osredotočila sem se na podobo čiste lepote, ki je stala pred mano. Kar naenkrat me je očka pobožal. Nisem poslušala besed, ki jih je izrekel, slišala sem le posamezni: ''oprosti'', ''skrbelo'',''nič''... rekla sem le, da je že v redu in da razumem.
Potem so se vsi odpravili na lov. Vsi, razen Jana. Jan je položil glavo na moje stegno ter me opazoval. Tako sva drug v drugega nemo strmela, dokler se vsi niso vrnili iz lova. Med opazovanjem njegovega obraza,  vdihavanjem njegove sape, sem razmišljala, v kolikšnih škripcih smo.
Ne bi se smeli družiti z Strigoji. Še posebej pa se ne bi smeli zaljubiti v Strigoje. Torej, če me že ne bodo ubili zaradi talenta, me bodo pa zaradi tega. Pa kaj potem! Ni me zanimalo. Želela sem ga le opazovati tja do sodnega dne. Zmanjkalo me je zelo kmalu. Medtem, ko sem spala, sem sanjala (in to se ne zgodi pogosto!), sanjala sem o poljubu. Pravzaprav le o občutkih ob njem. Bilo je prelepo. Želela sem si, da traja večno! Vendar ni.

Vampirjeva jasa

Danes sem se zbudila veličastno zgodaj. Pri tem je malce pripomogel tudi Tim. Po meni je skakal ter mi tulil v uho, dokler se nisem zbudila. Nedelja. Dan sprostitve! Vraga. To pri nas že ni mogoče, saj smo se šele vselili. Že ob 7-ih sem morala vstati in začeti pospravljati. Naša hiša je ogromna, zato smo imeli veliko dela. Hiša ima tri nadstropja, je bele barve ter velikanska okna. Ko sem pospravila svojo sobo smo se z starši odpravili na sprehod. Bilo je mučno! Le kakšen smisel ima gazenje po blatu? Timi je bil povsem navdušen nad naravo. No, vsaj nekdo je bil vesel sprehoda. Bili smo že na pol poti domov, ko smo v zraku začutili sladek vonj. Bilo je...nepredstavljivo. Moj očka se je kar naenkrat besno obrnil, sklonil se je, popolnoma pripravljen na napad. Mama se je zaščitniško postavila pred naju. Kar naenkrat se je Timi oglasil. Njegov glas je zvenel, kot bi bil pod hipnozo: "Prihajajo v miru. Ne bodo nas napadli in opravičujejo se, če so nas zmotili." Vsi smo osuplo pogledali Timija, očka je rabil le nekaj stotink, da se je spet zbral. Kmalu so se ne drugi strani jase, na smreke naslanjali trije Strigoji. Bili so nadčloveško lepi. Sami fantje. Veliki belolasec srednjih let je naredil prvi korak. Očka je zarenčal: "Kdo ste in kaj iščete tu?" Belolasec je mirno odgovoril: "Pozdravljeni. Moje ime je Kristjan, to pa sta Jan in Gašper. Žal nam je, da vas motimo, le opazili smo, da si je nekdo to zemljišče že prisvojil in želeli smo vprašati za dovoljenje." Očka je bil malce presenečen, vendar se ni dal zmesti: "To smo že slišali od mojega sina. Po kakšno dovoljenje pravzaprav prihajate?" Tedaj se je oglasil črnolasec, bil je mlajši od belolasca, bil pa je prav tako grešno lep: "Po dovoljenje za lov. Ne želimo vojne, le že dolgo časa nismo pili krvi, zato postajamo šibki. Prosimo vas, če nam dovolite loviti. Obljubimo, da nas jutri ne bo več v mestu. Prav tako pa tudi ne mislimo povzročati škode." Nasmehnil se nam je. Očka mu je vrnil nezaupjiv nasmeh in rekel: "Prav. Dajemo vam dovoljenje, da se nahranite in nato odidete. Pogoj je le en - ne smete ubijati mladoletnih oseb ali staršev!" Črnolasec se je namrdnil, vendar sprejel pogoj. Ko so odšli, sem še vedno začarano strmela za njimi. Očka jim je namenil nemško kletvico, katere pomena še vedno ne vem, in se odpravili proti domu. Vso pot do doma sem razmišljala o razlikah med Strigoji in Kanvirji. Kanvirji smo vampirji mile ter prijetne narave, le malo nas je zlobnih. Pri Strigojih pa je ravno obratno. Kanvirji smo tesno povezani z magijo, vsak Kanvir ima svoj talent. Na primer, talent mojega brata Tima je možnost branja misli. Talent moje mame je izredna hitrost, očkova pa neizmerna moč. Jaz? Nimam še talenta. Razvija se izredno počasi. Včasih me je strah, da ga nimam. To je ponižujoče v nešteto pogledih. Vsak Kanvir mora imeti talent, drugače je nihče. Kanvirji brez talenta so ponavadi daritvene žrtve Morojem. Moroji so plemiči. Ko v dar dobijo Kanvirja brez talenta, mu spijejo kri. Za dampirje (pol ljudje in pol vampirji) je to izredno prijetno, za Kiroje pa to pomeni neizbežno smrt. Naša kri pa jim prinaša moč. Mama pravi, da se mi moč šele razvija, sama pa imam slab občutek. Pravijo, da če po 300 letih ne dobiš talenta, ga ne dobiš nikoli. Jaz pa sem stara že skoraj 298 let! Mrtva sem. Naj uživam še zadnji dve leti mojega življenja. No, tu nisem, da bi se smilila sama sebi, ne zdaj! Čez dve leti mogoče, sedaj pa ne! Ojoj, mudi se mi! Timi prihaja!

Ko je dihanje le še spomin...

Današnji dan je bil prava katastrofa. Z svojo novo družino sem se SPET preselila. Pravzaprav sem v tej šoli že bila, tega je že vsaj 50 let. Nič se ni spremenila. Iste dolgočasne in preperele zavese, obrabljeni stoli, umazane mize ter za to šolo značilni zoprni ravnatelj. Vse učilnice sem že poznala, vseeno pa sem se rajši pretvarjala, da nimam pojma. Ko sem se odpravljala v svojo prvo učilnico, sem opazovala vse te neznane obraze, ki so me opazovali. Gledali so me, kot da bi bila iz drugega planeta. Ko sem končno prispela do zgodovine, se je ura že začela. Vstopila sem. Vame se je zazrlo 24 parov oči. Svoje vranje črne lase sem vrgla čez obraz ter hitro zamrmrala opravičilo. Seveda je učiteljica zahtevala, da se razredu predstavim. Tiho sem povedala svoje ime in se odplazila do svojega mesta. Ura zgodovine se je vlekla v nedogled. Vsi so me ignorirali, vključno z učiteljico. Takoj, ko je zazvonil šolski zvonec ter oznanil konec ure, so se vsi pognali ven, kot da jim gre za življenje. Minili sta dve sekundi in razred je bil prazen. Mirno sem odšla iz razreda in se odpravila v učilnico matematike, ki je bila čisto na drugem koncu hodnika. Ko sem prispela, me je razred zasul z vprašanji! Na vsa vprašanja sem hitro odgovorila in se pognala k svojemu sedežu. Zunaj je sijalo sonce. Mnogi ljudje imajo popolnoma napačno predstavo o vampirjih. Nismo zlobni, no... Nekateri so, vendar mnogi niso. Sonca se nam ni potrebno izogibati, pravzaprav imamo sonce izredno radi. Legende, da se spremenimo v prah, če se nas sončna svetloba dotakne, niso resnična. Izhajajo iz tega, da v NAS ni svetlobe, zato je nismo 'vredni'. Smešno, če mene kaj vprašaš. Celotno uro matematike sem tako rečeno 'prespala'. Čas je bil za malico. Celotna šola se je pognala v jedilnico. Le jaz in še nekaj deklet smo ostale zunaj. Prebirala sem učbenik za biologijo, ki sem ga že stokrat prebrala. Iz smeri kjer so stala dekleta, sem začutila neprijeten vonj po tobaku. Bilo je moteče, vendar se nisem dala zmotiti. Saj umreti ne morem, le kako mi potem lahko škoduje? Preživela sem še zadnjih pet ur, nato pa sem se odpravila na avtobus. Na avtobusu je bilo prijetno. Vsake toliko časa je avtobus poskočil zaradi udrtin, drugače pa se ni nihče posebno menil zame, kar mi je ugajalo. Končno smo prispeli do moje postaje, izstopila sem in se zazrla po prazni avtobusni postaji. Bilo je mirno. Pot do doma ni bila dolga, srečala sem precej ljudi, zato nisem smela začeti teči. Ob prihodu domov je bila hiša prazna, prisluhnila sem prijetni tišini. Ko sem se končno zbrala, sem se lotila naloge in vse rešila v manj kot petih minutah, saj sem naloge že velikokrat rešila. Sama sem bila približno uro in pol, kmalu se je moja družina vrnila. Moj mlajši brat Tim (tudi on je vampir, star je 9 let) je seveda, zagnal svoj običajni hrupni pozdrav. Čas je bil za strateški umik. Pobegnila sem v svojo sobo ter glavo zakopala v blazino. Razmišljala sem v vseh vrstah vampirjev, ki jih poznam. Poznam: -Strigoje, -Moroje, -Dampirje ter -Kanvirje (to smo mi). Kmalu mi je postalo dolgčas, začela sem brati... moj dan se je tako končal, kmalu me je odneslo v svet sanj.