Beg iz celice

Slišati bo neverjetno, vendar je res. Učila sem se geografijo, bilo mi je strašansko dolgčas! Kar naenkrat pa je postalo vse temno. Zbudila sem se tri dni za tem v nekakšni kleti. Bilo je mrzlo in mokro. Skušala sem najti izhod, vedar bilo je pretemno. V temi sem zaslišala glas. Bil je prelep, popoln, bil je Janov. Njegov glas me je začaral in nisem ga razumela niti besede. Zaslišala sem korake ter škripanje vrat. Sobo je zapolnila močna svetloba. Zasličala sem ženski gles, ki je osladno klical Jana. Bila sem besna. Vara me! Vendar Jan dekletu ni odgovoril. Dekle ga je prosilo naj govori z njo, vendar Jan je ostal tiho. Dekle mu je začelo groziti, zaničevati in žaliti. Kr naenkrat je iz Jana izbruhnilo vse, kar je vljudno zadrževal v sebi. Tulil je naj se spelje, da jo sovraži in da me ne bo nikoli zapustil zaradi take krave kot je ona. To je bila pesem za moja ušesa. Dekle je prezirljivo prhnilo in odkorakalo iz sobe. Šele takrat sem jo zares videla. Bila se visoka, sloka, plavolasa Morojka. V moji glavi je divjala zmeda. Zakaj bi Jan zavrnil božanstvo kot je ona? Zakaj ona želi Jana? Zakaj Jan želi mene? Moje razmišlanje je prekinila žgoča vročina ki mi je žgala lisice. Zasmrdelo je po topljenem železu in kmalu sem bila prosta. Postava me je objela. Zaduhala sem prijetno sladek vonj in vedela sem, da je bil Jan tisti, ki me je rešil. Nato sem se spomnila majsne podrobnosti. Jan ne more imeti elementa ognja, če ni Moroj! Izvila sem se mu iz objema in ga prestrašeno pogledala. Z plamenom je razsvetlil sobo in mi vse pojasnil. Bil je pol pol. Pol Moroj, pol Strigoj. Vedno rajši sem ga imela. Zbudil me je iz popolnih sanj o njem in meni. Zvlekel me je iz celice in značla sva se na dolgem močno osvetljenem hodniku. Kar naenkrat so se iz nikoder pojavili stražarji veliki najmanj dva metra. Močno jih je osmodil in začela sva bežati.